Ko sem se februarja začel bolj izpostavljati na družbenih omrežjih in govoriti o tem, kaj ustvarjam poleg rokometa, sem seveda slišal tudi kakšen komentar. »Poglej tega Zapija (Zapi je moj vzdevek), spet se nekaj glupira.« Če me poznaš, veš, da me komentarji drugih ljudi nikoli niso preveč premaknili. Prej bom še kaj nazaj rekel in se nasmejal. Danes, nekaj mesecev kasneje, pa je zanimivo nekaj drugega. Pridem na tekmo, srečam ljudi iz rokometnega kroga in njihovo prvo vprašanje velikokrat ni več: »Kako je na Madžarskem?« ampak: »Kako gre biznis?« In na to sem ponosen. Še bolj pa sem ponosen na to, da se name obračajo mladi rokometaši in me sprašujejo o AI-ju, poslu in možnostih, ki jih vidijo na trgu. Vidijo, da se nekaj dogaja, in razmišljajo, kako bi lahko tudi sami nekaj poskusili. Če lahko s svojim izpostavljanjem enemu od njih dam idejo ali ga spodbudim, da začne razmišljati širše, potem ima vse skupaj zame še večji smisel.
Moje razmišljanje o družbenih omrežjih pa se pravzaprav ni začelo letos. Že leta 2018 sem spoznal Jana Ternjaka, ki mi je prvi pokazal, kakšno moč imajo lahko družbena omrežja, če jih ne uporabljaš samo za gledanje vsebin drugih, ampak začneš prek njih graditi svojo osebno blagovno znamko. Takrat smo pri njegovi agenciji Proelium začeli graditi moj osebni brand. Začel sem objavljati več rokometnih vsebin, pokazal tudi kakšen del osebnega življenja in se prvič zares navadil na to, da se izpostavim. Okoli leta 2020 sem s tem prenehal, ampak iz tistega obdobja sem odnesel ogromno. Predvsem sem izgubil tisti strah pred tem, kaj si bodo drugi mislili. Ko sem januarja letos bolj po naključju začel ustvarjati AI videe, sem se ponovno slišal z Janom. Njegov nasvet je bil zelo preprost: »Izkoristi svoje followerje.« Imel sem občinstvo, imel sem nekaj novega, kar sem želel graditi, moral sem samo pokazati, kaj delam. In tako sem se ponovno začel izpostavljati.
Mislim, da se velika večina ljudi ne izpostavlja rada. Razumem zakaj. V glavi imamo: »Kaj bodo rekli drugi? Kaj če se mi bodo smejali? Kaj če mi ne uspe? Kaj če bom izpadel neumno?« Sam sem imel srečo, da sem šel skozi to že leta 2018. Takrat sem po svoje napredoval tudi kot oseba, ker sem ugotovil nekaj zelo osvobajajočega: v resnici je popolnoma vseeno. Če nekaj delaš s srcem, pošteno in zato, ker v to verjameš, zakaj bi svojo pot prilagajal temu, kaj si bo nekdo mislil o tebi? Vedno se bo našel nekdo, ki bo imel kaj za komentirati. Če ne delaš nič, bodo komentirali. Če nekaj poskusiš, bodo komentirali. Če ti uspe, bodo spet komentirali. Zato je veliko bolj smiselno energijo vložiti v svojo pot kot v mnenje ljudi, ki po njej sploh ne hodijo.
Mladim športnikom nikakor ne želim govoriti, naj se manj posvečajo rokometu. Ravno nasprotno. Če želiš postati profesionalec, moraš biti obseden s športom. Tudi jaz sem bil. Treniraj, počivaj, skrbi za svoje telo in naredi vse, kar lahko, da boš najboljši. Ampak dejstvo je, da imamo športniki, predvsem mladi, ki še nimajo družin, tudi ogromno prostega časa. In če vsak dan ure preživljaš na TikToku, Instagramu, YouTubu ali igricah, se vprašaj, kaj bi se zgodilo, če bi samo del tega časa začel vlagati vase. Danes imaš v svojem žepu na telefonu praktično znanje celega sveta. Če te zanima AI, marketing, prodaja, investiranje, programiranje, ustvarjanje videov ali spletni posel, lahko začneš danes. Ni ti treba vedeti, kaj boš počel naslednjih 20 let. Samo začni nekaj raziskovati in poskušati.
Sam na to vedno bolj gledam kot na igrico. Ko smo bili mlajši, smo ogromno igrali Fifo (nogometna računalniška igra). Ustvariš svojega igralca in ga razvijaš. Igraš tekme, nabiraš izkušnje, izboljšuješ mu moč, podaje, hitrost, zaključevanje in počasi gradiš boljšo verzijo svojega karakterja. Enako v GTA-ju. Delaš misije, failaš, poskusiš ponovno, odklepaš nove stvari in nadgrajuješ svoj karakter. Zakaj ne bi enako gledal na svoje resnično življenje? Tudi tukaj imaš svojega karakterja. Sebe. Lahko izboljšuješ svoje znanje, komunikacijo, finance, telo, posel, samozavest in odnose. Lahko delaš misije, pri katerih nimaš pojma, ali ti bodo uspele. In ravno to je zame postalo zabavno. Včasih sem ure preživel v igricah in razvijal virtualnega igralca, danes pa se lahko »igram« v resničnem življenju, poskušam nove stvari, se kdaj naredim norca, failam, se nekaj naučim in grem na naslednji level.
In verjemite, tudi jaz sem iskal. Poskusil sem z zavarovalništvom. Ni bilo zame. Poskusil sem kot vedeževalec, bil sem gost »strokovnjak« za prehranske dodatke na TV oddaji, moderiral sem spletne klepete in hitro ugotovil, da tega ne želim početi. Lahko bi rekli, da sem pri vseh teh stvareh failal. Jaz pa danes na to gledam drugače. Z vsakim poskusom sem ugotovil nekaj novega o sebi. Predvsem sem ugotovil, česa nočem. In zato sem iskal naprej. Potem sem našel AI video produkcijo. Nekaj, pri čemer lahko delam ure in ure, se učim, ustvarjam in pri tem dejansko uživam. Ne vem, kam me bo pripeljala čez pet ali deset let. Vem pa, da sem našel nekaj, kar trenutno delam s strastjo.
Največ, kar mi je vse to dalo, pa sploh ni denar ali biznis. Dalo mi je varnost in samozavest. Še manj kot leto dni nazaj mi je bilo skoraj nepredstavljivo, da ne bi bil odvisen od rokometa. Danes vem, da če se, bog ne daj, jutri nekaj zgodi, obstaja tudi druga pot. V profesionalnem športu nikoli ne veš. Poškodba, klub, trener, trg, pogodba. Poznam veliko odličnih igralcev, ki v nekem trenutku enostavno niso dobili kluba zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. In ko je tvoja celotna eksistenca odvisna samo od rokometa, je to lahko zelo težko.
Zato bi mladim rokometašem povedal samo to: sanjajte o rokometu in pojdite all in. Poskusite priti čim dlje. Ampak bodite tudi radovedni. Namesto ene ure scrollanja vsak dan namenite eno uro svojemu »karakterju«. Naučite se nečesa. Poskusite nekaj ustvariti. Začnite nekaj svojega. Naredite napako. Failajte. Izpostavite se, tudi če se vam bo na začetku kdo smejal. Mogoče boste potrebovali pet različnih poskusov, preden boste našli nekaj, kar vas res potegne. Pa kaj? Tudi to je del igrice. Jaz pri 33 letih še vedno igram profesionalni rokomet in ga želim igrati, dokler bom lahko. Ampak hkrati vsak dan nadgrajujem še enega igralca: sebe izven rokometa. Ker enkrat bo prišla zadnja tekma. In moj cilj je, da takrat ne začnem nove igrice od prvega levela.