Že več kot 15 let sem profesionalni rokometaš. Rokometu sem posvetil praktično celo življenje. Naučil me je discipline, odrekanja, vztrajnosti in premagovanja lastnih meja. Danes pa se soočam z nekoliko drugačnim izzivom. Poleg rokometa namreč gradim svoje podjetje ELURA, studio za AI video produkcijo. V zadnjih devetih mesecih sem spoznal ogromno zanimivih ljudi, odprla so se mi številna vrata in poslovne priložnosti, za katere si še pred letom dni nisem predstavljal, da bodo del mojega vsakdana. In priznam, ta svet mi je izjemno všeč. Ampak tukaj se začne moja največja notranja borba. Po eni strani se ne želim odreči nečemu, čemur sem posvetil praktično celo življenje. Po drugi strani pa vem, da si danes ustvarjam prihodnost, ki me čaka po koncu športne kariere.
Včasih imam v glavi pravi pingpong. Ko se posvečam podjetju, se sprašujem, ali sem še vedno 100-odstotno predan rokometu. Ali dovolj počivam? Ali naredim vse, da sem na igrišču najboljša različica sebe? Po drugi strani pa vem, da športna kariera ne traja večno in da priložnosti, ki se mi odpirajo danes, ne želim izpustiti. Trenutno živim na Madžarskem, poslovne sestanke pa imam večinoma v Sloveniji. Pogosto to pomeni trening, dve uri vožnje na sestanek in nato nazaj. Verjamem namreč, da imajo osebni odnosi v poslu posebno vrednost, ki je videoklici ne morejo povsem nadomestiti. Zato je dobra organizacija ključna, od treningov in sestankov do prehrane in regeneracije.
Največji izziv pa mi predstavlja spanje. Želim vstajati zgodaj, vendar pogosto prepozno zaključim dan. Vedno je še nekaj za narediti, še kakšen projekt ali nova ideja. In tukaj se nikakor ne strinjam z ljudmi, ki pravijo, da bomo spali, ko bomo stari. Ravno nasprotno. O pomenu spanja sem veliko prebral in se izjemno dobro zavedam, kako pomembno je za regeneracijo, zdravje in dolgoživost. Vem, da moje telo ob vseh fizičnih in mentalnih obremenitvah potrebuje približno osem ur kakovostnega spanja. Ne želim izgoreti zaradi ambicij, saj verjamem, da nam telo prej ali slej izstavi račun za to, kako z njim ravnamo. In nekaterih posledic za nazaj preprosto ne moremo popraviti. Prav zato se tudi tukaj pojavlja notranja borba. Po eni strani vem, da so priložnosti, ki se mi odpirajo danes, časovno pomembne in jih želim maksimalno izkoristiti. Po drugi strani pa ne želim zaradi kratkoročnega uspeha ogroziti svojega dolgoročnega zdravja. V športu sem se naučil, kako se prisiliti, da naredim še eno ponovitev. Danes pa se učim nečesa precej težjega, kako se prisiliti, da ne naredim še ene.
Tega ne pišem zato, da bi se pritoževal. Ravno nasprotno. V obeh svetovih neizmerno uživam in hvaležen sem za vse priložnosti. Vem pa, da usklajevanje dveh tako zahtevnih poti ni samoumevno. Sem že dokazal, da se da, zdaj se učim, kako to početi še pametneje in dolgoročno. Pred sabo imam še nekaj let rokometne kariere, ki jih želim maksimalno izkoristiti, hkrati pa želim nadaljevati gradnjo ELURE in svoje prihodnosti. Moj cilj ni izbirati med rokometom in podjetništvom. Moj cilj je najti način, da bom lahko ponosen na oboje. In če me je šport česa naučil, je to, da izzivi niso razlog, da odnehaš, ampak razlog, da poiščeš rešitev.