Letos teče moja 16. sezona profesionalnega rokometa in letošnje priprave so zame popolnoma drugačne kot prejšnja leta. Začeli smo 20. julija in verjetno smo vsi občutili, kakšna peklenska vročina nas spremlja to poletje. Mi pa moramo v njej dvakrat na dan trenirati. Tega ne pišem kot jamranje. Daleč od tega. Sam sem se odločil za ta poklic, uživam v njem in zelo dobro vem, kaj priprave prinesejo. Hočem pa povedati, da takšno obdobje zahteva ogromno discipline, ne samo na treningu, ampak predvsem med treningi. Regeneracijo in počitek moraš izkoristiti maksimalno, ker veš, da te čez nekaj ur spet čaka dvorana. Treningi so naporni, saj v teh tednih gradiš osnovo za celo sezono in telo ženeš do skrajnih naporov. Vseh prejšnjih 15 sezon je bilo zame med treningi precej preprosto. Trening, hrana, počitek, regeneracija in ponovno trening. Letos je drugače in iskreno tudi težje. Zakaj? Ker poleg profesionalnega rokometa gradim še podjetje na področju AI video produkcije.
Še januarja letos si nisem predstavljal, da bom v ustvarjanju videov z umetno inteligenco tako užival, kaj šele, da bom lahko iz tega, po domače povedano, naredil biznis. Zaradi tega se trenutno učim še ene stvari, ki se mi zdi izredno pomembna. Biti z glavo stoodstotno pri stvari, ki jo v tistem trenutku počnem. Priznam, da mi misli včasih uidejo. Na treningu razmišljam o podjetju, pri delu o rokometu, v prostem času pa o vsem, kar moram še narediti. Verjetno se to dogaja vsakemu, ampak jaz res želim biti 120 odstotno z glavo tam, kjer sem, ker verjamem, da lahko samo tako iz sebe potegnem maksimum. Ko je rokomet, je rokomet. Ko se ukvarjam z AI video produkcijo, sem tam. Ko sem z ženo, želim biti z njo, ne samo fizično, ampak tudi mentalno. Ko počivam, želim zares počivati. Tudi to je zame trening. Trening glave in karakterja. Mislim, da največji izziv ni v tem, koliko stvari lahko stlačiš v en dan, ampak koliko si lahko pri vsaki od njih zares prisoten. Ogromno stvari, ki sem se jih skozi šport naučil v vseh teh letih, danes prenašam v podjetništvo. Disciplino, rutino, vztrajnost, regeneracijo, delo pod pritiskom in zavedanje, da rezultat ne pride čez noč. Moj primarni poklic je še vedno rokomet in tukaj si zaradi podjetja ne želim dovoliti niti pol odstotka odstopanja. Nočem, da moja rokometna kariera zaradi tega kakorkoli trpi. Hkrati pa želim videti, kako daleč lahko pridem v AI video produkciji.
Če danes pogledam svojo rokometno kariero nazaj, imam občutek, da mogoče nisem dosegel svojega polnega potenciala. Ne zato, ker ne bi dovolj treniral, ampak ker sem imel določene ovire v glavi. Ali sem sploh dovolj dober? Ali lahko pridem tako daleč? Je ta cilj sploh realen zame? Vedno sem se spraševal, ali sem dovolj dober. Mogoče si preprosto nisem upal dovolj sanjati in nisem bil dovolj športno predrzen. S svojo kariero sem zadovoljen in še vedno imam pred sabo leta igranja, ampak če bi lahko danes nekaj povedal svojemu mlajšemu sebi, bi mu rekel, naj si upa postaviti cilje višje. Zanimivo je, da sem pri podjetništvu danes popolnoma drugačen. Tukaj sem, če se lahko tako izrazim, športno predrzen. Imam nenormalno visoke cilje, tako visoke, da zanje vedo praktično samo moji najbližji sodelavci. Če bi jih napisal tukaj, bi si verjetno kdo mislil, da sem malo nor. Ampak mi je vseeno. Bolj ko spoznavam AI video produkcijo in to industrijo, bolj se sprašujem, kje meja sploh je. Če mi je uspelo od januarja do danes iz praktično nič znanja o produkciji, umetni inteligenci in podjetništvu priti do točke, ko povpraševanje raste in imamo vedno več strank, se vprašam, kje smo lahko čez pol leta, eno leto ali pet let. Potencialna stranka je lahko praktično vsako podjetje na svetu. Podjetja potrebujejo marketing, vsebino in material, s katerim se lahko predstavijo svojim kupcem. Stranka je lahko iz Slovenije, Amerike, Japonske ali Nove Zelandije. AI video produkcija pa je kljub neverjetnemu razvoju še vedno na samem začetku. Cel svet se je šele uči in ogromno podjetij danes sploh še ne ve, kakšne možnosti ta tehnologija odpira. Ravno tukaj vidim ogromen potencial.
Podjetništvo me trenutno sili, da se vsak dan učim ogromno novih stvari. Ko začneš graditi nekaj svojega, si na začetku praktično sam za vse. Naučiti se moraš komunicirati, se prodati, iskati stranke, graditi odnose, razumeti Instagram, TikTok in LinkedIn, razmišljati o spletni strani, vsebini, marketingu in celo o tem, kako napisati blog. Pred enim letom o večini teh stvari nisem vedel praktično nič. Danes pa mi je ravno to eden največjih izzivov in hkrati nekaj, v čemer res uživam. Pri rokometu sem se naučil trenirati telo in glavo. Zdaj poskušam isto mentaliteto prenesti v podjetništvo in AI video produkcijo, pri tem pa sem si obljubil eno stvar. Tokrat si ne bom sam postavljal meja. Če mi ne uspe priti tja, kamor želim, nisem izgubil ničesar. Pridobil bom znanje, izkušnje in poznanstva. Če pa si že danes rečem, da je nekaj nemogoče, sem si postavil mejo, še preden sem sploh poskusil.
Zato želim obe stvari delati maksimalno, ne da bi ena trpela zaradi druge. Hkrati pa se učim, da življenje ni samo rokomet in podjetje. Ko sem v dvorani, sem rokometaš. Ko delam, gradim podjetje. Ko sem z ženo, sem z njo. Ko počivam, počivam. Ne dve stvari na 90 odstotkov. Vsaka posebej na 120 odstotkov. In predvsem, kar si v rokometu mogoče nisem vedno dovolj upal, si danes upam. Sanjati res veliko.