Zakaj gradim podjetje že med profesionalno športno kariero?

Zakaj gradim podjetje že med profesionalno športno kariero?

Če bi me letos januarja vprašali, kdo sem, bi brez razmišljanja odgovoril:

“Profesionalni rokometni vratar.”

Danes sem to še vedno. Rokomet ostaja moja največja strast, moj poklic in nekaj, čemur sem posvetil velik del svojega življenja.
Poleg tega pa gradim še nekaj drugega. Gradim svoje podjetje na področju AI video produkcije.

Ko ljudje izvedo za to, me redko kdo vpraša, koliko časa vložim v podjetje, kakšne izzive imam ali koliko strank imamo. Skoraj vedno sledi isto vprašanje:

“Koliko pa zaslužiš?”

Veliko manj ljudi pa vpraša, zakaj po treningih, tekmah in vseh ostalih obveznostih sploh namenjam toliko časa še podjetju.

Odgovor ni samo eden.
Eden največjih razlogov je občutek svobode.
Sedaj poleti, ko ni sezone, se zbudim okoli sedmih zjutraj. Uro ali dve delam od doma na računalniku. To je ena največjih prednosti mojega posla, ker nisem vezan na eno lokacijo. Potem grem v fitnes, kjer se pripravljam na novo sezono. Če ne treniram v fitnesu, grem še raje na kolo. Slovenija ponuja res odlične kolesarske poti in tam si največkrat zbistrim misli.

Med vožnjo se pogosto ustavim na kavi, odgovorim na elektronska sporočila, kontaktiram nove ljudi in uredim stvari kar preko telefona. Pravzaprav je tudi ideja za ta blog nastala nekje na enem hribu nad Celjem med vožnjo. Med kolesarjenjem sem dobil idejo, na kavi napisal nekaj opornih točk, doma pa jih razširil v to zgodbo.
Ko pridem domov, si vzamem nekaj časa zase, potem pa nadaljujem še kakšni dve uri z delom.

Marsikdo bi rekel, da sem ves čas v službi.
Jaz pa imam občutek, da sem ves čas svoboden.
In iskreno, točno tako si predstavljam tudi svoje življenje po koncu športne kariere. Da bom sam odločal, kako bo videti moj delovni dan. To mi pomeni več kot karkoli drugega.

Če bi rekel, da me denar ne motivira, bi lagal.
Koga pa ne motivira? Morda samo tistega, ki ga ima toliko, da o njem sploh ne razmišlja več.
Ampak da se ne razumemo narobe.
Podjetja trenutno ne gradim zato, ker bi ga nujno potreboval za preživetje. Moj glavni vir prihodkov je še vedno profesionalni rokomet in zavedam se privilegija, da mi šport trenutno omogoča finančno varnost.

Je pa res, da sva se z ženo od leta 2020 preselila kar sedemkrat. Živela sva v treh različnih državah(Francija, Švica, Madžarska). Pogodbe v športu so največkrat podpisane za eno ali dve leti in s tem pride tudi določena negotovost. Kje boš igral naslednjo sezono? Kam se boš selil? Kakšna bo naslednja pogodba?

Ravno zaradi tega sem začel razmišljati dolgoročno. Na to sem prvič pomislil leta 2018, ko sem začel sodelovati s Proelium agencijo, kjer so mi takrat malo odprli oči, da je treba razmišljati tudi kaj boš po karieri. Na temu pa lahko gradiš že med časom, ko si profesionalni športnik.

Moj cilj ni zgraditi podjetja čez noč. Moj cilj je že danes graditi mrežo sodelavcev, partnerjev in strank, s katerimi bomo lahko sodelovali še vrsto let.
Največja motivacija pa je prihodnost.
Nočem, da se nekega dne športna kariera konča in bi moral začeti popolnoma iz nič. Poznam ogromno športnikov, tudi rokometašev, ki po koncu kariere šele začnejo razmišljati, kaj bodo počeli naprej. To ni kritika. Profesionalni šport ti vzame ogromno časa, energije in osredotočenosti.
Zato želim biti pripravljen.
Želim, da takrat, ko bom zadnjič stopil na rokometno igrišče, za mano že stoji nekaj, kar sem gradil več let.

Ob tem sem ugotovil še nekaj.

Podjetništvo niso samo številke.
Podjetništvo so predvsem ljudje.
V zadnjih mesecih sem spoznal ogromno zanimivih posameznikov. Hodim na sestanke, kosila, poslušam njihove zgodbe in razmišljam, kako jim lahko pomagamo. Od mnogih sem se ogromno naučil, saj so bili nekoč na istem mestu, kjer sem danes jaz. Po dobrih štirih mesecih podjetniške poti sem še vedno na začetku in vsak pogovor mi odpre nov pogled.

Najbolj pa me motivira trenutek, ko je stranka zadovoljna. Še lepši pa je občutek, ko se čez nekaj tednov vrne in reče:

“Imamo nov projekt. Bi ga spet naredili skupaj?”
Takrat veš, da nisi prodal samo storitve.
Zgradil si zaupanje.
Vsak dan se učim novih stvari. Kako postaviti ceno. Kako komunicirati s strankami. Kako voditi projekt. Kako priznati napako.
In verjemite mi, da napak naredim še vedno ogromno.
Ampak prav vsaka me nauči nekaj novega.
Do tega, kar počnem danes, nisem prišel takoj.
Poskusil sem marsikaj. Delal sem vedeževanje po telefonu. Da, prav ste prebrali. Poskusil sem tudi v zavarovalništvu. Moderiral sem spletne klepetalnice.

Nobena od teh stvari me ni zares veselila.
Sem pa iz vsake odnesel pomembno lekcijo.
Včasih moraš najprej ugotoviti, česa nočeš početi, da lahko odkriješ, kaj te res veseli.
Danes imam občutek, da sem to našel.
Vsak video je nova zgodba. Vsak projekt prinese nov izziv. Vsak teden spoznam nove ljudi. In ravno to me žene naprej.

Med sezono je bilo usklajevati profesionalni šport in podjetje precej težko. Moral sem zelo paziti, da eno področje ni začelo vplivati na drugo. Na koncu sem vendarle profesionalni športnik in rokomet mora vedno ostati prioriteta.
Trenutno imam premor med sezonama. Misli sem si uredil, fizično se pripravljam na novo sezono, preostanek časa pa namenim podjetju.

Ko treniram, razmišljam samo o rokometu.
Ko delam, sem stoodstotno pri podjetju.
Bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da imata šport in podjetništvo ogromno skupnega.
Oboje zahteva disciplino.
Oboje zahteva vztrajnost.
Oboje zahteva nenehno iskanje boljših rešitev.
In pri obeh ne uspeš sam.

Tako kot vratar potrebuje ekipo pred seboj, tudi pri podjetju potrebuješ prave ljudi okoli sebe. V rokometu je pomembna komunikacija z obrambo, torej kateri kot ima blok in kateri kot je moj v golu (po domače povedano, če imajo igralci v bloku desno stran grem jaz v levo). Pri videoprodukciji ni nič drugače. Brez dobre komunikacije s sodelavci marsikateri projekt ne bi bil takšen, kot je.
Dobra komunikacija je enako pomembna v garderobi kot na poslovnem sestanku.

Pred mano je nova sezona.
V rokometu imam visoke cilje.
Enako tudi v podjetju.
Ne vem, kam me bo ta pot pripeljala čez pet ali deset let.
Vem pa, da sem vesel, da sem začel že danes.

Podjetja namreč ne zgradiš čez noč.
Tako kot tudi vrhunski športnik ne postaneš čez noč.
Oboje je maraton.
In ravno zato se ga veselim.