Umetna inteligenca in rokomet

Moj primarni poklic je profesionalni rokometni vratar. Igram v madžarski ligi, ki spada med boljše v Evropi. Vzporedno s tem sem skupaj s soprogo vodil spletno trgovino za pasjo opremo. Nekje vmes sem — čisto po naključju — naletel na umetno inteligenco.

To je bilo pred dobrimi tremi meseci. Od takrat je AI postal moj drugi poklic, moja ranojutralna rutina in moj miselni izziv. Posnel sem ogromno videov, generiral na stotine slik in naučil se delati z orodji, za katera pred pol leta nisem vedel, da obstajajo.

Kako je AI vplival na mojo igro

Januarja sem dosegel 38-odstotni delež obramb. Za kontekst: to je odlična številka za profesionalnega vratarja. Ampak tisto, kar me je presenetilo, je vzrok za ta napredek.

Ni bil boljši trening. Ni bila nova tehnika. Bil je psihološki mir, ki mi ga je prineslo vedenje, da nisem finančno odvisen samo od rokometne pogodbe.

Ko veš, da imaš alternativo, pristopiš k vsaki tekmi drugače. Z večjim užitkom in manjšim strahom.

Ko pridem na trening, sem popolnoma fokusiran na rokomet. Ko pridem domov, se posvetim AI projektom. Obe področji dobita mojo polno pozornost — in nobeno ne trpi.

Zakaj to pišem

Ker vem, da je med branjem tega članka kar nekaj športnikov, ki se sprašujejo, kaj bo po koncu kariere. Večina si misli, da je to skrb za kasnejše obdobje. Po mojih izkušnjah ni.

AI ni čarobna palica. Zahteva čas, disciplino in pripravljenost, da se učiš od začetka. Ampak je eno izmed področij, kjer se z dovolj truda da zgraditi nekaj resničnega — vzporedno z obstoječo kariero, ne šele po njej.

Meni je ta pot prinesla boljšo igro, manj stresa in projekt, ki me resnično veseli. Tega si nisem pričakoval — pa se je zgodilo.